Zgodba vrta

Vrt z zgodbo! Davno, vznemirljivo, častivredno. Z nadaljevalnimi odlomki burne zgodovine, o času, ki ni v ponos. In ponovnem prebujenju – zavedanju o neprecenljivi vrednosti, ki je strpno čakala današnji čas.

Vrt od nekoč

19. stoletje. Trst in njegovo zaledje na Krasu, ki je zlasti v poletnih vročicah bogati gospodi predstavljal umik. Stran od mestnih ulic in njenega vrveža, na deželo gručastih vasi s središčem v Sežani, ki je z gospodarskim razmahom takratnega časa predstavljala pomembno postojanko na poti od Dunaja do Trsta.

Priložnost za še bogatejše življenje premožnih tržaških veljakov, med njimi tudi grško trgovsko rodbino Scaramangà, ki je na robu Sežane, v senci hriba Tabor, kupila posest, da je na njej zgradila spomenik mogočnega imetja. Letno rezidenco Villo Mirasasso, ki se od leta 1848 s svojim simbolnim imenom »občudovalec kamna« očarljivo nagiba k tržaškemu »občudovalcu morja«, gradu Miramare.

Ob vznožju vile še danes zgovornih soban in poletnih verand je v naslednjih desetletjih polagoma nastajal tudi vrt. V slogu italijanskih meščanskih vrtov impozanten, občudovanja vreden del Scaramangàjeve posesti, obzidan z visokim kamnitim zidom, ki je pred pogledi tujcev skrival skladnost jas in rondojev, peščenih poti in ribnikov, steklenega palmarija, pergol in utic, sadovnjaka in trt ter nenavadnih dreves. Do tedaj Krasu tujih, a nadvse zanimivih rastlin, prinesenih s popotovanj po svetu, kamor so plule Scaramangàjeve ladje. Cedre, jelke, magnolije. Palme in aralije v skopa kraška tla skrbno zasajene in negovane. Z občutkom do lepote in urejenosti, ki so jo v rodbini Scaramangajev, skozi stoletno lastništvo sežanske posesti, občutile in gojile vse tri družinske veje.

Giovanni I., po njem Myrtò, nakar še njen rojenec Giovanni Scaramangà di Altomonte, ki je v Sežani zapustil močan pečat. Kot zadnji lastnik tega veleposestva, gospodar, ki je dajal kruh številnim, še danes živečim Sežancem, dokler ni pod tnalom nacionalizacije leta 1947 celotne posesti izgubil. Odslej je po zapisih sodeč Giovanni Scaramangà di Altomonte sežansko posest obujal le še v spominih. Medtem ko se je s svojo palico sprehajal po mestnih ulicah Trsta in njihovem vrvežu. Medtem ko je pogrešal mir kamnite ruše in na njej vilo Mirasasso. Medtem ko je strahotno pogrešal svoj vrt …

Vrt do danes

Potem, ko je rodbina Scaramangà izgubila sežansko posest, so se vrata vrta odprla. Vanj je lahko vstopil vsak, ki je do tistega trenutka o tem čudežu le slišal in med slišanim sanjal. A s tem je usoda napravila svoje. Vrt je skupaj z vilo postal vojna postojanka, nakar še mestni park, za tem skrivališče vandalov. Postal je oreh, ki ga je glodal čas. A kljub temu z lupino trdno ukoreninjenih dreves z različnih koncev sveta, ki so vse do danes kljubovala silovitim razmeram.
Burji, soncu, kamnitim kraškim tlom. In človeku. Dokler ga ta ni ponovno pogledal drugače, se skozenj sprehodil in doumel. Da niti čas ne zabriše nekaterih sledi, zato je prav, da mu vrne podobo nekdanjega blišča. In z njim dostojanstvo, ki mu pritiče, veljavo, ki jo je nekdaj imel. V znak spoštovanja, z zavestjo, da je vrt vrednota za vredne reči …